Fotografija mi je bila vedno privlačna, od prvega aparata znamke Welta Penti, ki sem ga dobil za rojstni dan leta 1960.

Veselja je bilo veliko, vendar se to niti takrat, niti mnogo let potem ni spremenilo v resnični hobi.
Tudi nekaj naslednjih aparatov je bilo bolj iz področja 'trotelc', danes bi to lepše imenovali kompakt.

Po nakupu prvega digitalnega aparata, Sony DSC-F1, v letu 1999, mi fotografija še ni bila silno pomembna postranska stvar v življenju. Tehnološko 'čudo' za tisti čas, je imelo celih 0.3Mp veliko tipalo in posnetke velikosti 640x480 !
Kljub temu so mi v reviji 'Moj hobi' uspeli objaviti nekaj fotografij orodja v dokaj sprejemljivi kvaliteti.

Prelomnica se je zgodila v začetku leta 2003, ko so posnetki iz Canon-a A40 postali pomemben del pri oblikovanju spletnih strani. Vedno bolj je bila v ospredju kvaliteta fotografije, njeno oblikovanje, zajem, velikost in ne nazadnje možnosti objave na spletu.

Slikanje živali v njihovem naravnem okolju je bila od nekdaj moja velika želja, vendar nikoli nisem imel za to primerne opreme. Še največ mi je omogočil aparat
HP 945, njegove izjemne lastnosti so mi v tistem času (2004) omogočale marsikaj, kar prej ni bilo uresničljivo.

Že naslednje leto sem 'odkril' privlačnost fotografiranja preko spektiva, bolj poznano kakor 'digiskopija'.
Združitev sprostitve v naravi s kančkom adrenalina, ki ga nudi digiskopija, je bilo prav to kar sem potreboval.

Po dobrih dveh letih trmastega zavračanja prepričevanj znancev fotografov, da naj prestopim v višji, zrcalno-refleksni (DSLR) razred foto aparatov, sem to koncem leta 2005 vendarle storil.
Konica Minolta 5D se je izkazala za najprimernejšo izbiro mojega načina fotografiranja, Matjaž Intihar (e-fotografija) je očitno zelo dobro vedel, kaj naj mi svetuje.

Po spletu naključij sem že kmalu po nakupu 5D dobil tudi večjo sestro 7D.
Po njej mi je kar dobri dve leti služila Alpha A700, jeseni 2010 sem jo zamenjal z meni bolj prijazno Alpho A55, v marcu 2012 pa z A77