Najava spomladi preteklega leta, nato pa prvi testi pozno poleti, so marsikoga spodbudili k razmišljanju o tem objektivu, verjetno tudi zaradi vgrajenega ostrilnega sistema, ki je obetal hitro in brezšumno ostrenje.
Prav zato, me je razveselila možnost, ki mi jo je ponudil zastopnik (Infocona, g. Javoršek) za nekaj dnevno preskušanje te nove Sigme.

Prvi vtis, ko sem jo vzel iz škatle je bil – če je 50-500 BIGMA, potem je to BIGBIGMA. Res da le nekaj dekagramov težja in nekaj centimetrov daljša, pa daje precej večji vtis. Morda tudi zaradi polne sončne zaslonke, ki je pri 50-500 izrezana.

Najprej pa nekaj osnovnih podatkov:
- goriščnica: 150-500mm
- najbolj odprta zaslonka f/5-6.3
- najmanjša zaslonka f/22,
- najmanjša razdalja ostrenja je 2.2m,
- premer filtrov 86mm,
- velikost 95 x 252mm in
- teža 1.91kg.

Nosilec za stativ je enak tistemu iz bigme, kar pomeni, da bomo objektiv z aparatom lahko uporabili kakor ročaj za prenašanje. Poleg gumba za zaporo spremembe goriščnice je na isti strani še preklopnik za ročno in avtomatsko ostrenje.
Ker sem navajen na glasno ostrenje ostalih objektivov, se mi je kar nekajkrat zgodilo, da sem ob napačno nastavljenem položaju potreboval kar nekaj trenutkov za ugotovitev zakaj objektiv ne ostri. Po Murphy-ju prav takrat, ko sem želel posneti kaj atraktivnega, hitrega…
Sončna zaslonka se lepo zaskoči v ležišče, dodatna reberca na njej pa so precej koristen dodatek.
Ker ima ta Sigma prav tako, kakor 70-200/2.8 ostrenje omogočeno istočasno avtomatsko in ročno, je lahko uporaba dodatnega ostrilnega obroča zelo koristno, le navaditi se je treba na to možnost.

Kako je s kvaliteto posnetkov, sem poskušal ugotoviti na več lokacijah.
(uporabljen aparat je bila Alpha A700)

Glede na goriščnico je najbolj pričakovana uporaba tega objektiva v naravoslovni fotografiji in pri ostalih posnetkih, kjer bi želeli 'priti bližje'.
Eden odgovorov je bil v primerjavi med 'bigmo' (50-500) in testiranim objektivom. Izbral sem žerjav v bližini in ob popolnoma enakih nastavitvah s stojala posnel po dve fotografiji:

Pregled izrezov kaže na nekoliko ostrejše posnetke, ki jih je naredila 'bigma', predvsem pri najdaljši goriščnici. Pri cca 150mm, je razlika minimalna, pogojena predvsem z nekoliko zgrešenim fokusom bigme.
Morda ima 150-500 tudi za odtenek več kromatske aberacije, vendar le v svetlobno neugodnih pogojih. V vseh ostalih elementih slike pa se objektiva tako rekoč ne razlikujeta.

'Terenski' test je verjetno tisti, ki lahko odgovori še na kakšno vprašanje o uporabnosti tega objektiva.
Zato je bila odločitev o nekoliko daljšem preskušanju ob obisku rezervata na ustju Soče (Isola della Cona) logična in pričakoval sem največ odgovorov prav tam. Da pa bi vtisi ne bili samo moji, sem zaprosil še prijatelja Branka za sodelovanje, kakšno besedo pa je dodal tudi mojster Oskar-Karel Dolenc.
Ena od ugotovitev je bila, da burja, ki je pihala tisti dan naredi kar precej težav, velikost objektiva zahteva močno in težko stojalo, sicer je njegove premike težko kontrolirati. Ostrenje je bilo na Alphi 100 nekaj hitrejše kakor na Alphi 700, zakaj tako pa nismo ugotovili. Posebnih meritev v ta namen nismo naredili, ostal je le vtis.

Razumljivo, da ni edina možna uporaba tega objektiva le v naravoslovni fotografiji. Nekaj posnetkov sem zato naredil tudi iz Ljubljanskega gradu, Nastalo pa je tole: